Noviciat na delovnem mestu – direktorica v majhnem podjetju

Več kot 100 let nazajNisem prva uršulinka, ki je direktorica podjetja in nisem zadnja redovnica, ki je na kakšnem vodstvenem mestu v zavodu ali drugih ustanovah. Si pa nisem mislila, ko sem vstopila k uršulinkam, da bom kdaj v službi v podjetju, ki se ukvarja z nepremičninami – bolj po domače (cerkveno) se temu reče, da sem zunanja ekonoma.

Pred vstopom k uršulinkam sem imela nekaj delovnih izkušenj študentskega dela v knjižnicah, pripravništvo sem opravila v državni upravi oz. Zavodu za gozdove. Po študiju v tujini sem imela izkušnjo dela še v dveh mladinskih organizacijah – pri skavtih in v Mladinskem cehu. Nato je prišel samostan in logika sveta – navade iz državne ter nevladne sfere – se je začela postavljati pod vprašaj. Iz hitrega tempa sem pristala na super počasnem, ki mi je omogočal iti na globoko, umirati dosedanjim navadam in postajati učljiva za kaj drugega. Seveda ni bilo enostavno opuščati prizadevanja za učinkovitost, popuščati lastnim predstavam o potrebni hitrosti dogajanja in odločanja ipd. Pa vendar so bila bolj počasna, a še vedno delavna leta v klasičnem samostanskem načinu življenja (reden ritem osebne in skupne molitve, osebno delo doma ali v pastorali, obilo časa za potrebne sestanke dopoldan in med tednom, velik poudarek na osebnih odnosih in refleksiji notranjih zaznav …) potrebna šola oblikovanja za preskok v podjetniški noviciat.

Zgodilo se mi je lani. Saj sem bila v vodstevni službi že prej, a biti direktorica podjetja, ki z majhnim timom sodelavcev skrbi za skupek zgradb – vzdrževanje, podporo več ustanovam na pastoralnem, vzgojnem, kulturnem, bogoslužnem in karitativnem področju v središču Ljubljane je bil izziv, ki je presegal vse dotedanje.

Začel se je noviciat na delovnem mestu. Ko sem bila v noviciatu pred prvimi zaobljubami, sem na koncu odštevala, kdaj bo minilo tistih 100 tednov, ker sem si želela vrnitve iz odmika od sveta. V tem noviciatu sem vmes klecala, ker se mi je zdelo, da so zahteve prevelike. Pa je šlo! Vzljubila sem težave, ki sem jih najprej imenovala zmaji – skakali so iz vsemogočih omar. Bilo jih je veliko, na vsakem koraku (tako se dogaja novinkam). Prelepo je bilo, ko so izgubili moč in sem se jim končno začela smejati, pri čemer so mi pomagale sestre. Ena od njih (je mogoče imela dovolj, da o zmajčkih/problemih govorim pri skoraj vsakem obedu), mi je enega sprintanega nalepila na poličko za pošto, drugega pa na vhodna vrata v pisarno. Smeh sredi težav je bil zlata tolažba, sprostitev, ki relativizira lastno prizadevanje in vnese primernejši odnos: Jezus Kristus je odrešil svet, ne jaz.

Na poti v vode podjetništva sem dobila dobrega mentorja, svetovalca. Od njega sem se učila abc poslovanja in skrbništva najemnikov, predvsem pa reševanja problemov. Mnogokrat sem bila sprva dezorientirana. Moje redovniške predstave o poslovnem svetu so bile potrebne novega ’kalibriranja’ – umerjanja. Doživljala sem zmedo, ker nisem vedela, kaj je prav, kaj pošteno. Počasi se mi je pogled očiščeval stereotipov, strahov in včasih neupravičenih pričakovanj s strani drugih. Saj veste, redovnica naj bo vedno velikodušna. Naj to drži tudi v poslovnem svetu? Prišla sem do spoznanja, da obstajajo različna področja našega delovanja. Nekje pošteno tržno pridobivamo prihodke, drugje z njimi omogočamo versko dejavnost in vzgojno poslanstvo naših ustanov ter podpiramo karitativno dejavnost. Na drugi strani so bili precejšnji izzivi notranja organiziranost dela v podjetju in med ustanovami, s katerimi tesno sodelujemo ter z izvajalci za vzdrževanje in obnove. Na tej ravni sem bila najprej hvaležna za zaobljubo uboštva in svobodo, ki jo prinaša. Večletna izkušnja življenja v odvisnosti in skupnega razločevanja mi je pomagala ohranjati notranjo svobodo in odgovornost pri porabi sredstev ter pri iskanje pravih kriterijev za obilo sprotnih odločitev. Še vedno je tako, da imamo določene nivoje pristojnosti, kdaj potrebujemo skupno odločitev npr. hišnega ali tudi provincialnega sveta, ker je podjetje podaljšek skupnosti. Tu mi je naproti prišla še izkušnja pokorščine. Učila sem se poslušati podrejene in obenem dogodke, kot jih je dopuščala ali vodila Božja previdnost. Na tem področju, ki se mi je povezalo z zaobljubo devištva – čistosti je bilo najtežje.

Bistveno zame je bilo odkriti in zaupati, da je v tem včasih kaotičnem stanju nalog, ki se tičejo financ, mojstrov, dobav, čiščenja, zemljiške knjige in podobno navzoč Bog, ki je moj Ljubitelj in naš ljubeči Odrešenik. Dokler me ni Sveti Duh pripeljal do prepoznavanja delovanja Božje velikonočne ljubezni sredi papirjev, vijakov, zahtevnih srečanj z najemniki in včasih s sodelavci ter s sestrami, je bilo to delovno mesto zame težko, notranje suho. Rešila me je vera, Božje usmiljenje in sopotništvo z Božjo besedo. Milostno sem prepoznavala občasna znamenja, ki so mi dajala tolažbo, ko je bila najbolj potrebna. Zaobljuba čistosti je odgovor na ljubezen Boga, ki je prva in je večna. Kot sem prej v samostanu postopoma odkrivala, da je Bog navzoč v odnosih med sestrami, ki nas je zbral z vseh vetrov in je pravi čudež, da lahko živimo dobro skupaj, tako sem iskala v veri Njegovo obličje tu, kamor me je poslal. In počasi sem ga prepoznala. Še vedno je ostal isti ključ – odkriti Njegovo navzočnost v vseh odnosih in v dogajanju v svetu – (kako se obračajo stvari) tudi v podjetju.

Nekoč sem si želela, če bi imela svojo družino, da bi imela leseno hišo. Zdaj imam 300 let staro zidano, poleg tega pa še podjetje :-). Finančno osebno nisem bolj bogata, sem pa zelo hvaležna in srečna, da sem lahko odkrila ta svet. Kot sem hvaležna, da sem redovnica in sem s tem prejela poseben prostor – občestvo v Cerkvi, kjer lahko v poslušnosti Duhu s sestrami in drugimi so-ustvarjamo življenje po evangeliju v veliki svobodi (ki ima seveda omejitve). Tako sem hvaležna, da imamo v Sloveniji možnosti ustanavljanja podjetij, kjer se lahko na konkreten način bolj ali manj svobodno ustvarja materialna in duhovna kultura. Vem, da davčne razmere in drugi pogoji za podjetja niso lahki, a naša vera je učlovečena, je izražena v oblikovanju materialnega in odnosnega sveta, ki vključuje težave. Kljub vsemu še vedno obstajajo možnosti, da vsakdo najde svoj delež in primeren prostor. Je zahteven, a realen in zelo življenjski prostor za biti učenci Jezusa Kristusa, ki je dal vse, da bi bil z nami do konca sveta. Delo in naš delavnik je prostor, kjer Ga lahko srečujemo in zato živimo bolj na polno, z več zaupanja in Njegove ljubezni, pa četudi nas kdaj obkrožajo ‘zmaji’. Sveti Duh je tu ključ do Božje zmage, mi pa s svojim sodelovanjem Njegovo igrišče.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s