Kar boste sedaj prebrali, sem napisala kot redovnica in članica civilno-družbene pobude Resnica in sočutje ob 70-letnici konca 2. svetovne vojne. Nisem tista, ki je govorila na okroglih mizah, ustvarila likovna dela, umetniške instalacije, imela koncerte, zbrala filme s tematiko odnosa med žrtvami, organizirala duhovno posvojitev vojnih žrtev. Poslušala sem druge in svoje srce, se pogovarjala, sem pa tja spodbudila k molitvi in darovanju maš za umrle v vojnem in povojnem času. Nosila sem drobno idejo, ki se je utrnila enkrat jeseni, da bi imeli spominski dan. Dan ali dneve, ko bi z osebnim dejanjem potrjevali človeško dostojanstvo vsakega umrlega zaradi nasilja v času vojne in po njej.
Vse to se mi je zdelo tako malo. In sem vztrajala v potrpežljivosti.
Nato je prišel trenutek, ko smo se v skupnosti organizirale v študijska krožka – ene so se posvetile liturgiji vsakdanjega življenja, druge smo se srečale z vprašanjem, kako se je 2. svetovna vojna dotaknila moje družine in sorodnikov – lotile smo se’ resnice in sočutja’ pri nas doma.
Od tistega časa naprej se je nekaj spremenilo. V meni je pognal nov tok. Zgodovina, ki sem jo nekoč šolsko spoznavala še v usmerjenem šolstvu, dopolnjevala pa ves čas po malem z alternativnimi viri, v želji, da bi spoznala tudi drugo stran, je prešla iz glave v srce. To, kar se je zgodilo in me je spremenilo, je dejstvo, da se je v meni zbudilo sočutje. Končno sem dojela, da je bilo mojih prednikov – staršev, starih staršev in drugih velikokrat zelo strah, da so bili v mnogih stiskah, da so morali marsikaj skrivati, da so trpeli. Sočutje me je povezalo z generacijami pred menoj. Zgodovina, ki sem jo objektivno spoznavala do letos, je bila običajno gledana pod tem vidikom: kaj se je zgodilo in takoj še, kdo je imel prav, je to res ali ne? Zdaj je začela dobivati obličje ljudi in moje srce z njimi so-čuti.
Po tej izkušnji sem tudi jaz prepričana, da dokler ne bomo kot posamezniki zmožni zaznati bolečine izgube, imeti sočutja s stisko, strahom in trpljenjem iz tistih hudih časov pred 70-imi leti in več, ne bomo zmogli priti skupaj in si iskreno stisniti rok kot bratje in sestre – ki tudi različno mislijo. To vključuje, da lahko skupaj poiščejo tudi resnico o preteklih dogodkih.
A pot do resnice in sočutja v zvezi z dogodki izpred 70 let v resnici ni kratka.
Poimenovali bi jo lahko pot do nove/ponovne/prenovljene človečnosti. Vsakdo lahko na tej poti stori kakšen korak.
Novo človečnost bi potrebovali namesto totalitarističnega zanikanja človeškega dostojanstva. Ponovno človečnost bi potrebovali, da bi znova upali ravnati dobro z vsakim človekom, četudi je bil vmes sovražnik. Prenovljeno človečnost bi potrebovali, ker vedno znova odkrivamo v sebi skušnjavo dojemati drugega kot sovražnika, ker smo v stalnem duhovnem boju, kjer lahko pademo.
Iz dogajanja v zadnjih tednih, ko so se že zgodile raznovrstne slovesnosti in spominski ter kulturni dogodki, bi lahko sklepala, da smo v času treh priložnosti za zorenje v novi/ponovni/prenovljeni človečnosti.
Poimenovala sem jih:
- Moja zgodba
- Ne le ena, več zgodb
- Glejmo v dobro, krepimo dobro
Moja zgodba pomeni, da poiščem, kako se je čas 2. svetovne vojne odvijal pri nas doma. Bilo je veliko molka, veliko prilagojenih zgodb, veliko skritega, izpuščenega. Kdo sem in od kod prihajam pomeni najti odgovore, kaj se je dogajalo z mojimi v času vojne. Prvi izziv je sprejeti, kar je ali kar se bo pokazalo. Drugi izziv je razviti sočutje. V pomoč je lahko neobsojajoče poslušanje. To je zavedanje treh faz, ki jih razkrivajo odgovori na vprašanja: 1. Kaj vidim? 2. Kaj mislim (ob tem, kar vidim)?, 3. Sprašujem se … (na podlagi dejstev in misli, ki se mi ob tem prebujajo). S tem bi se lahko vadili v spreminjanju (ne-)kulture obsojanja, ki se je med nami hudo razširila; ta omejuje zmožnost sočutja.
Ne le ena, več zgodb – slediti samo eni zgodbi je tvegano. Pogosto pomeni, da z njo prevlada le določen vidik, drugi pomembni so izpuščeni – hote ali nehote. Tudi Sveto pismo po obliki ni le ena zgodba, pač pa knjižnica mnogih zgodb, iz bogastva raznovrstnosti pa spoznavamo r(R)esnico. Raziskujmo, primerjajmo vidike, poiščimo dopolnitve. Ne gre za utrjevanje kulture dvoma, pač pa za iskanje jasnosti, za tvegano, a smiselno pot učenčevstva.
Glejmo v dobro, krepimo dobro. Srečanje z lastnim grehom je za človeka pretežka naloga, ki lomi. Človek jo zmore v moči Božje ljubezni, potem, ko zmore uzreti obličje Jezusa Kristusa. Šele v varnem odnosu ljubljenosti smo zmožno pogledati v lastno brezno. Kako lahko pričakujemo od koga drugega, da bo imel v sebi moč, da se bo srečal s svojo hudobijo sam? Zato si pomagajmo. Bitka s hudim sicer traja, a ne bomo ga premagali, če ga stalno ogledujemo in si z njim polnimo svoje misli in srce. Obrnimo se k dobremu, delajmo dejanja ljubezni, povezujmo se z drugimi ljudmi v dobrem. Na ta način bomo kot najširša skupnost krepili zmožnost obračanja ljudi k Bogu, ki edini lahko prinese mir z odpuščanjem v brezna našega naroda.
Dodatek k zgornjemu zapisu, ki je bil objavljen v Cerkev danes.
Ena od možnosti za dejanje ljubezni je tale.
Telo 